Marec, 2024
O (modernem) nogometu malo drugače
Mnogokrat v različnih kontekstih lahko slišimo ali preberemo rek, da se vse začne in konča pri denarju. Denar in nogomet. Dva povsem različna pojma, a tako zelo povezana. Da denar diktira smer nogometa, je v časih, kakršnih živimo, seveda razumljivo. Pa je razumljivo, da je nogomet postal povsem podrejen denarju? Vsaj tisti, na najvišji ravni.
Seveda ima vsak ljubitelj okroglega usnja svoje mnenje. Hkrati lahko le ugibamo kako bi reagirali začetniki te sicer čudovite igre, ki tako zelo navdušuje množice širom sveta, če bi za svojega življenja vedeli kaj se bo zgodilo z nogometom čez poldrugo stoletje. Bi bili ponosni na pot, ki jo je v tem času »prehodila« najpomembnejša postranska stvar? Ali pa bi se morda zgražali nad smerjo, ki jo je ubral žogobrc? Ob predpostavki, da začetki nogometne igre, kakršno poznamo danes, segajo v 60. leta 19. stoletja (Anglija), se je ta ekipni šport najmanj (prvo) polovico obstoja oklepal bistva svojega nastanka – ljubezni, strasti in veselja. Takrat o kakšnih zaslužkih igralcev ni bilo ne duha ne sluha. Klubi (in tudi reprezentance) nemalokrat celo niso mogli potovati na gostovanja zaradi previsokih stroškov. Pa zato želja po zmagah pri (amaterskih) igralcih ni bila prav nič manjša. Morda je bila celo večja, kot je to pri današnjih zvezdnikih.
Pogledi na današnji svet nogometa so si različni. Če nekateri korakajo s časom in so jim milijonski zneski v nogometu nekaj samoumevnega, se drugi ob teh številkah držijo za glavo in objokujejo "stare dobre (nogometne) čase". A dejstvo je, da tako globokemu prepadu med najbogatejšimi klubi / ligami ter ostalim nogometnim svetom, kot smo danes, nismo bilo še nikoli. In kar je še bolj žalostno, trendu večanja razlik nikakor ni videti konca. Ne kaže se ena sama iskrica na koncu predora, ki bi nekoč v prihodnosti nakazovala obrat k nogometnim koreninam.
Časi, ko so se v finale Pokala prvakov (predhodnika Lige prvakov) uvrščali (in tudi osvajali) klubi iz Romunije, Švedske, Belgije, Grčije, Srbije (Jugoslavije) so davno mimo. In če ne bomo priča nogometni (ali kakšni drugi) apokalipsi, bo na njih ostal le še spomin. Za
vekomaj. Ker je današnji čas (modernega) nogometa podrejen izključno denarju, tudi nogometnim romantikom ne preostane drugega, kot odštevati tedne do prvega milijardnega prestopa, ugibati za koliko se bo čez desetletje povečalo število reprezentanc na svetovnem in evropskem prvenstvu, za koliko bo čez pet let naraslo število angleških klubov v Ligi prvakov…Seveda vse to z blagoslovom obeh glavnih krovnih nogometnih organizacij – tako svetovne kot evropske nogometne zveze. Ob čemer ne gre prezreti dejstva, da je ravno tako zelo opevano UEFA-ino zlato jajce v obliki Lige prvakov močno pripomoglo oz. pospešilo razlike med nogometno elito in ostalim nogometnim svetom. Uvrstitev v elitno klubsko tekmovanje je za klube iz držav, kot je Slovenija, postala praktično misija nemogoče. S tekmovalnega vidika je za naše klube praktično vseeno, ali Liga prvakov ostane v današnji obliki (pod okriljem UEFA-e) ali pa se preoblikuje v t.i. Superligo.
Aktualni UEFA-in sistem denimo ne omogoča uvrstitve v Ligo prvakov hkrati državnim prvakom z Norveške, Danske, Hrvaške, Turčije in Švedske. V njej je prostora za (zgolj) štiri klube iz omenjenih (ali nižje rangiranih) držav. Kar pomeni, da se prvaki iz 40-ih evropskih držav med seboj borijo za toliko mest v elitni ligi prvakov, kolikor jih pripada (zgolj) Angliji. Ob poslušanju besed najvišjih nogometnih funkcionarjev o njihovi skrbi za nogomet bi se človeku nehote še milo storilo, če bi ne vedel kam točno pes taco moli...
Le s čim se je naš narod tako zelo zameril usodi, da je na vrh Evropske nogometne zveze ustoličila ravno Slovenca? Ob tolikih svetovnih ter evropskih organizacijah v roke dobimo ravno tisto, ki je v očeh mnogih simbol korupcije in pohlepa. Skratka, eden od simbolov (modernega) nogometa v vsem svojem negativnem sijaju.